Vprašanje pritlikavih slonov

V dobi prevlade elektronskih sporazumevalnih poti so razglednice relikt preteklosti in kot bi se ta radikalni zasuk zgodil čez noč, so trafikantom po vsem svetu ostale velikanske zaloge starih. Recimo takšnih iz osemdesetih let, z napisi v takrat modnih črkovnih vrstah.

To me ne moti, da le niso zbledele in scefrane, kot bi jih pogrizle miši. Tele tu so bile čisto zadovoljive, pa še znamke so prodajali na istem mestu. Znamke za v Evropo? je vprašala gospa izza pulta. Prisegla bi, da je ob tem pomignila z glavo, češ, a za tja nekam gor. Sì, sem pokimala in pomislila, da je imela prodajalka v trafiki na glavnem trgu v Catanii nevede čisto prav: ne, Sicilija res ni del celine, za katero sem pravkar kupila znamke. 

Otok pod podplatom italijanskega škornja sem tudi sama imela od nekdaj na sumu, da ima ogromno skupnega z Afriko. Enako velja za vse tiste zaplate kopnega, včasih morda samo čeri, ki štrlijo iz vode sredi Sredozemlja: Malto, Lampeduso in Pantellerio. Kot neka območja vmesnosti jih doživljamo oboji: tisti, ki se prebijajo z juga na sever največkrat samo z golim življenjem v prtljagi, in oni, ki s severa potujemo proti Sredozemlju s kovčki izbrane poletne garderobe.

Bolj na jug ko gremo, z več elementi stereotipne podobe Afrike, ki obsega bujno rastje, eksotične živali, prijazne in nasmejane domorodce s svojevrstnim občutkom za čas in za popoln okus še ščepec umazanije, smo nagrajeni. Sicilija je s svojim toplim podnebjem, z italijanščino, obogateno z arabskimi izrazi, s paleto sadja in zelenjave v barvah, kot bi jih namešal Gauguin, slaščicami iz pistacij in mandljev v očeh turista, ki išče kakršenkoli izhod iz ljubljanske megle, najboljši možni približek (severne) Afrike.
 

Včasih je bilo vse bolje

Dodaten argument v prid moji tezi je podatek, da so po Siciliji menda nekoč lomastili sloni. (Ti sicer prebivajo tudi na azijski celini, a vseeno jih Slovenci moje generacije vsaj od Jurija Murija povezujemo predvsem z Afriko.)

Na ta podatek sem naletela med enim brezciljnih blodenj po internetnih prostranstvih pred svojim prvim potovanjem na Sicilijo. Resda so bili menda pritlikavi, ampak še vedno sloni. In kot se to po navadi zgodi, se je vsaka sled za stranjo, kjer sem naletela na zapis o pritlikavih slonih, izgubila. Ni se mi uspelo zapomniti niti, v kateri geološki dobi je to bilo.

Zato sem podatek hotela preveriti ob prvi priložnosti – in ta se mi je ponudila v pogovoru z gospo, ki je turistom oddajala stanovanje v velikem družinskem palazzu v središču Palerma. Stavba je bila res palača v pravem pomenu te besede, človek si je zlahka zamišljal, da je v poslopju s poslikavami na stropih in številnimi drugimi umetelnimi okraski, ki jih je plebs v imenu praktičnosti že davno opustil, nekoč bival Giuseppe Tomasi di Lampedusa.

Zdaj je bila v njej samo Guia, dedinja starodavne rodbine, ki je Sicilijo smela za svoj dom klicati že iz časa normanske zasedbe, se pravi slabih tisoč let. Starodavnost jih žal ni obvarovala pred tem, da ne bi na pragu tretjega tisočletja morali oddajati dele svojega veličastnega domovanja za kratkotrajno bivanje turistom.

Sploh se je žlahtna tradicija že skoraj povsem umaknila vsakdanjosti, morebiti celo povprečnosti: gospa Guia je bila ena tistih vpadljivih Italijank z od sonca ustrojeno kožo, ki se niti v osmem desetletju življenja ni pripravljena odpovedati gromozanskim koraldam okoli vratu in kričečemu slogu oblačenja. Enako hrupnem, kot je bila ona sama. 

Po navadi se je pojavila zjutraj, ko sva s prijateljem zajtrkovala na terasi, in z nama malo poklepetala. Pogovor je bil pretežno enosmeren: razkladala nama je, kaj vse namerava čez dan početi, se tu pa tam potožila čez neznosne stroške vzdrževanja palazza in malo tudi nad nemarnimi turisti, ter se pridušala nad tem, kako je bilo včasih vse bolje. Ko se je, denimo, še dalo dobiti okvirje za očala iz pravega želvjega oklepa, zdaj pa je še želvovina ponarejena in izdelana iz plastike. 
 

Lovljenje ravnotežja nad prepadom slovničnih napak

Omembo želv, četudi v predelani obliki, sem prepoznala kot iztočnico. Vrgla sem se v pogovor z vratolomnim skokom, kakršnega je zmožen le nekdo, ki jezik obvlada strašno slabo, a obenem hlepi po bogatenju svojega besednega zaklada v pogovorih z domorodci. Povedala sem ji o pritlikavih slonih, da sem slišala, da so mendrali tla tod okoli, in če ona ve kaj o tem.

Pripovedovala sem z nemalo navdušenja in v upanju, da bo to zajelo tudi njo. Malo zato, ker sem hojo po jezikovni brvi nad prepadom slovničnih napak kar dobro izvedla, malo pa zato, ker se mi je zdelo, da bi jo utegnila fascinirati z znanjem o njeni domovini. Pričakovala sem vsaj nasmešek na debelo našminkanih, rahlo nagubanih ustnicah, ki jih je lastnica večino časa čemerno stiskala v reži hranilnika podobno črto.

Ampak zgodilo se ni nič od pričakovanega. Še huje: zgodilo se je nekaj vsaj zame popolnoma nepričakovanega. Zavladala je tišina. Prijatelj je gledal v tla, gospa Guia pa najprej zelo srdito vame, potem pa je odvrnila pogled, se za nekaj trenutkov zamislila, potem pa se spet utirila v svojo pripoved. In mlela še par minut, ko se je nenadoma zasukala na peti in odšla. Brez pojasnila, komentarja, česarkoli, s čimer bi izpričala svoj odnos do pritlikavih slonov. Še vedno nisem vedela niti tega, ali so zares živeli tu!

Pozneje mi je bilo pojasnjeno, da si je gospa moje vprašanje bržčas razlagala, kot da jo povprašujem, ali je imela z omenjeno družino živali iz reda trobčarjev kakšne osebne izkušnje, ali je torej živela v istem obdobju, ko so pritlikavi sloni še drobencljali po Siciliji. Pred kakšne par milijoni let, recimo, vsekakor pa v kakšnem drugem obdobju zemeljske zgodovine, ne v antropocenu. Priznam, da se nisem niti zavedela, kako usodno narobe bi bile moje besede lahko razumljene. Preostanek popotovanja po Siciliji vprašanja pritlikavih slonov v javnosti nisem več izpostavljala.
 

Babica s spalno čepico

Usoda mi je z odgovorom nanj postregla docela iznenada in nekaj let pozneje. Medtem ko je rodno Ljubljano bržčas še ovijala jutranja megla, sem jo jaz merila navkreber, po preprogi jesenskega listja, s katero je bila pregrnjena temna vulkanska zemlja.

Etna je eden najbolj aktivnih ognjenikov v Evropi, a so jo Sicilijanci ukrotili do te mere, da jo zmorejo kazati turistom z ene strani, četudi na drugi strani bruha. To pravzaprav ni kakšno veliko mojstrstvo, saj se Etna z vsemi svojimi kraterji razprostira na površini kar 1600 kvadratnih kilometrov.

S svojimi okrog 3320 metri nadmorske višine – besedica okrog ne odraža avtoričine površnosti pri preverjanju dejstev, saj se višina ognjenika lahko po izbruhih spremeni – je kot kakšna matrona, ki bedi nad otokom. In to sivolasa ali pa celo s spalno čepico na glavi – v tistih mesecih, ko je njen stožec pobeljen s snegom.

Premerja te in motri, in od trenutka, ko se izkrcaš iz letala na letališču v Catanii, se ne moreš izogniti pogledu nanjo, saj obvladuje obzorje. Obiskati jo se je na tisto jesensko popoldne, ko je sonce na drugi strani počasi že tonilo za horizont, a je bilo ozračje še vedno prijetno toplo, zdelo absolutno nujno. Ker kaj pa bo rekla babica, če bo izvedela, da smo se mudili v bližini in se nismo ustavili pri njej na čaju in piškotih?! 
 

Hefajst in kiklopi na pobočju Etne

Vzpon na Etno se sliši mnogo bolj naporno, kot v resnici je. Zmorejo ga vsi, ki so se, ne da da bi se jim med ovinki vznejevoljil želodec, sposobni voziti v razmajanem kombiju po zaviti cesti skozi kilometre kostanjevih drevoredov in mimo majhnih, revnih vasic ter razpadajočih kamnitih hiš.

Zmorejo ga vsi, ki na dan naredijo vsaj nekaj sto korakov v poljubno smer – zmogla ga je tudi malce obilna kanadska dvajsetletnica v dizajnerskih supergah in elegantnem suknjiču, ki je že med vožnjo v kombiju grozeče pokašljevala, njeno odhrkavanje pa je med vzponom preraslo v skorajda davljenje, a je na srečo že prej obelodanila, da »nima covida, samo astmo«. Vsi smo si oddahnili, a še vedno ji nihče ni hotel dati piti iz svoje steklenice z vodo – navsezadnje smo bili še vedno sredi pandemije in deliti si vodo z neznanci ni zvenelo najbolj varno.

Poleg tega pa se mora dekle naučiti, naj v planine prihodnjič raje vzame nahrbtnik s čutaro in ne torbice z ličili, smo si privoščljivo mislili izkušeni gorniki, ki smo najbrž pričakovali nekajuren vzpon, dobili pa poluren sprehod. Gojzarji in preostala pohodniška oprema so bili bolj kot ne odveč, sprehod pa se je vendarle izkazal za prijetnega, še več: celo poučnega.
 

Pritlikavost kot odgovor na neugodne življenjske razmere

Sprehod po pobočju Etne je namreč odstrl tančico z – vsaj zame – enega največjih sicilijanskih misterijev: vprašanja pritlikavih slonov. Oni so v resnici živeli in mendrali podrastje po otoku, je potrdil vodič, dovolj mlad, da ne bi zameril, če bi ga pobarala, ali je kakšnega osebno poznal.

Pa saj mi ni bilo treba, vse je sam pojasnil: ko so ljudje na pobočjih Etne naleteli na čudna okostja, ki so v resnici pripadala pritlikavim slonom, so takojci pomislili, da so našli dokaz za obstoj kiklopov, velikanov z očesom sredi čela, ki jih je opeval Homer v Odiseji. Sicilija je namreč veljala za njihov dom, tako kot je bila Etna v grški mitologiji s svojim večnim ognjem delavnica mitološkega kovača Hefajsta, ki je koval orožje in ščite za stranke z Olimpa.

Potem so prišli znanstveniki in domorodcem razložili, da kiklopi niso nikdar obstajali, da pa so tod okoli živeli pritlikavi sloni. V višino so merili od 1,5 do dva metra, piše na Wikipediji – kjer so se medtem čudežno pojavili zapisi o tej izumrli vrsti – in sodeč po fosilnih najdbah so živeli še na Malti, Kreti in Cipru, pa tudi na Indoneziji. Menda se je pri teh slonih pritlikavost razvila kot odgovor na neugodne življenjske razmere na otokih – z naravnim izborom so se ohranili osebki, ki so bili manjši in so preživeli z manj hrane, ki je na otokih ni bilo obilo. 

Kot že neštetokrat dotlej sem tam, pod tisto skladovnico kot saje temnih bazaltnih skal, na kateri je stal vodič in nam pripovedoval zgodbe o Etni, občutila veliko olajšanje in uteho, ki nam ju zmore zagotoviti samo znanost. Odleglo mi je, da se nam dokazano ni bilo treba bati kiklopov, malo pa sem bila tudi žalostna, ker sem zamudila ero pritlikavih slonov – oni so se namreč prvikrat pojavili v dobi pleistocena, kar pomeni, da sem bila v najboljšem primeru za kakšnih 12.000 let prepozna.

Zaradi njihove tako rekoč žepne izvedbe so se mi zdeli idealni za bivanje v mestih in sprehajanje po parkih, po možnosti na povodcih in z okrasjem na rilcih. Naivno kot ljudje, ki menijo, da majhen pes ne more ugrizniti, ker je droben in luškan, sem si prestavljala, da so bili pritlikavi sloni zagotovo posebej prisrčna in priljudna živalska vrsta. In da bi bili še danes prvovrstna popestritev vsakega turističnega pohoda po obodu katerega od številnih Etninih kraterjev. 
 

Možnost bruhanja

Ampak resnica je, da bi bila takrat zadovoljna s sleherno živaljo, ki bi nas prišla pogledat in nam pomahala ali vsaj pomežiknila z bližnje veje. Razen naše skupine turistov, ki je štela članov ravno za prste ene roke, ni bilo nikjer žive duše.

Oborožena z nekaj znanja o ognjenikih iz naključno pogledanih dokumentarcev sem v popolni in neprijetni tišini lahko razbrala samo eno: napoved skorajšnjega ponovnega izbruha vulkana, pred katerim se vse živalstvo evakuira.

Do erupcije seveda ni prišlo, sestopili smo brez težav in se v gosjem redu pomaknili do kombija, ki se je nato v ritmu Kanadčankinega pokašljevanja odcijazil nazaj do mesta. Misel na možnost bruhanja (vulkana) se morda komu utegne zdeti izraz panike, a resnica je, da se ti nehote utrne ob vožnji mimo vseh tistih hiš, pri katerih samo še streha in dimnik štrlita ven iz morja pepela, s katerim jih je Etna obsula v enem svojih zadnjih izbruhov.

Naš vodnik, nasmejan mladenič s solidnim znanjem botanike, ki je navdušeno zbiral izraze za drevesne vrste v vseh možnih jezikih, nam je, medtem ko smo se potikali po Etni in se spustili celo v njeno drobovje – stopali smo po t. i. piroduktu ali cevi iz lave – dal tale neprecenljivi nasvet: »Če vidite, da je mene strah, naj bo strah tudi vas, sicer pa ne.« Ampak ga ni bilo, niti malo. Ne v piroduktu, ne na površju in še manj na cesti, kjer bi se morebiti edino imel česa bati.

Toda promet na sicilijanskih cestah je kaotičen samo na prvi pogled in skozi oči turista, ki v vsem išče eksotičen pridih in sledove divjosti neukročenih domorodcev: sicilijanski vozniki so resda manj predvidljivi, zato pa mnogo bolj blagohotni. Cesta ni njihov poligon za razkazovanje, za to imajo vendar mestne ulice in trge.
 

Praznovanje življenja

Veselje jih je bilo gledati: stare in mlade, gospode s karirastimi čepicami in sprehajalnimi palicami z ročaji iz slonovine, mulce v trenirkah s tremi črtami in smrklje v čevljih z debelim podplatom, mlade matere z dojenčki v vozičkih, gospe srednjih let s svežo trajno – v petek in soboto zvečer je na glavno ulico v Catanii, poimenovano Via Etnea, pljusnil neprekinjen tok ljudi, ki se je po njej pretakal pozno v noč.

Kjer se je glavna mestna žila razširila v trg ali trgec, so po klopicah ali drugih oblikah mestnega pohištva, lahko celo čisto navadnih betonskih zidcih (pravilo z meseci, ki vsebujejo črko R, na Siciliji očitno ne velja), posedli najstniki. Včasih tudi s kakšno steklenico, ki so si jo prinesli s seboj, kot bi v topli poletni noči, tam pod zvezdnim nebom in v soju lune, imeli piknik. 

Malce starejša mladina si je našla mesto za mizo na kateri od ulic, kjer so se razprostirali gostinski vrtovi in so se z enega na drugi konec bleščale girlande z žarnicami. Božič je bil resda pred vrati, a nehote si imel občutek, da se je okrasje tam pozibavalo vsak dan, saj je bil vsak dan praznik in se vsak dan praznuje življenje, ki vrvi in valovi in se ga je treba veseliti in mu nazdraviti in nekaj malega zraven tudi pojesti, ker se ti res lahko zgodijo hujše stvari, kot da si na Siciliji in je nad tabo topla novembrska noč. 

Celo če si tujec, ki na otoku zgolj išče svoj košček (severne) Afrike, te domorodci sprejmejo medse. Dobro, najbrž pomaga, če ti je ime Agata – tako kot zavetnici Catanie, ki jo na njen god, 5. februarja, počastijo s procesijo, ki se vije skozi mesto. Naslednjič pridem takrat – če sem zamudila že pritlikave slone, vsaj procesije sv. Agati v čast ne smem.

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >